Arhiv za September, 2007

Parcela

IDEALNIH PARCEL NI,

tako kot tudi idealnih žena ni (moja bi sicer temu ugovarjala). Torej, če želimo graditi, je potrebno iskati med neidealnimi. Ker smo Slovenci zapečkarji, je ponudba parcel na področju, ki nam odgovarja, ponavadi bolj pičla. Še najbolje se nam godi, če imajo starši kakšno parcelco, ki nam jo seveda z veseljem podarijo (pa da bratje in sestre nimajo nič proti). Večina, tudi mi, nimamo take sreče. Torej za začetek potrebujemo kupček denarja v banki ali v štumfu, pa tudi delnice pri tem močno pomagajo. Kolikšen mora biti ta kupček, je odvisno predvsem od lokacije. Zelo pomembno pa je tudi, ali je parcela zazidljiva in opremljena s komunalno infrastrukturo. Cene že kar nekaj let nevzdržno rastejo. Za kraje, ki so enostavno dosegljivi z Ljubljane in okoli turističnih središč se po mojih informacijah gibljejo od 200Eur/m2 naprej, kar znese že kar zajeten kupček denarja, pa hiše še začeli graditi nismo. Ceneje je v težje dostopnih vaseh in vzhodno od Trojan ali pa če parcela še ni zazidljiva. No, v tem primeru je potrebno imeti kar precej dobre zveze na občini, da dosežemo zazidljivost parcele v relativno kratkem času.

Naslednja pomembna stvar, ki jo večina pred nakupom spregleda, je opremljenost parcele s komunalnimi priključki. Če je parcela sredi strnjenega naselja, je potrebno priključke napeljati po sosedovih parcelah. Seveda ti niso prav nič navdušeni, da bomo kopali po njihovi lepi travici, ki jo že leta skrbno negujejo. Nujna je sposobnost prepričevanja in velikokrat še kakšna finančna spodbuda. Cenovno pa nas ta varianta ponavadi pride kar ugodno, saj občini plačamo le komunalni prispevek, pa še to takrat, ko zaprosimo za gradbeno dovoljenje.

Če je parcela nekje na samem, so stroški izgradnje infrastrukture kar veliki.

Na prvi pogled se zdi, da je še najboljša varianta parcela v okviru zazidalnega načrta (večje področje, ki se razparcelira in nameni za gradnjo). WRONG!!! Praviloma bi morale občine same poskrbeti za opremo takega področja s komunalno infrastrukturo, vendar se to le redkokdaj zgodi. Velikokrat to delo prepustijo lastnikom parcel, kar pa ponavadi pomeni, da opreme še dolgo oz. nikoli ne bo.  Kako se lahko npr. 20 Slovencev dogovori, kako bodo delili stroške, čez katero parcelo bo šla kanalizacija, kje bo stala luč javne razsvetljave… Ne more se, na koncu so vsi skregani in že zanalašč ne pristanejo na sosedove pogoje. Svoje pripomore tudi Občina, ki nerazumljivo zahteva od investitorjev še izgradnjo pločnika in obnovo javne razsvetljave sosednje ulice, pa Elektro, ki zaradi prestavitve kabla tega tudi zamenja in stroške seveda prišteje v skupno vsoto, pa še kdo po načelu: Ti bodo gradili hišo, torej imajo denar, primaknimo še mi svoj lonček.

Tudi mi smo šli čez vrsto zgoraj opisanih problemov, malo tudi zaradi tveganja, v katerega pa smo načrtno šli.Tako jaz kot tudi Urša že celo življenje živiva v Radovljici. Vmes sva se le za par let preselila v 5km oddaljen kraj Begunje, a sva kmalu ugotovila, da je tudi teh 5km preveč, še posebej ko imaš otroke in imaš to srečo, da vsakodnevno koristiš babi service.

Preselila sva se v večje stanovanje nazaj v Radovljico in logična izbira je bila, da bova tudi zidala v Radovljici. Parcel v mestu takrat skorajda ni bilo. Sva pa po lokalnih vezah zvedela, da se pripravlja zazidalni načrt na travniku na začetku Radovljice v smeri proti Ljubljeni. Poklicala sva kmeta in kar hitro smo se dogovorili za prodajo parcele velike 480m2, ki jo takrat pravzaprav še ni bilo. Bila je le na zazidalnem načrtu, ki bi ga občina morala šele potrditi. Zavestno smo šli v to tveganje, kar se nam je na koncu obrestovalo. Plačala sva 80Eur/m2, danes pa se te iste parcele prodajajo čez 200Eur/m2. Seveda pa smo prej morali premagati vrsto ovir. Na občini je šlo kar gladko, zapletlo pa se je pri opremljanju področja s komunalno infrastrukturo. Imeli smo vrsto sestankov v gostilnah in na Občini in se na koncu skorajda stepli. Na srečo je bil direktor občinske uprave toliko priseben, da je prevzel organizacijo gradnje, seveda pa so celotni stroški še vedno ostali nam. Po vrsti dodatnih sestankov in po grožnji, da bo občina preklicala zazidalca in področje spet razglasila za travnik, nas je večina le podpisala pogodbo.

Gradnja komunalne infrastrukture je bila poglavje zase. Trajalo je skoraj celo leto, nič ni zgrajeno tako kot v načrtu, s parcel so nam pobrali zemljo in jo prodali naprej, seveda pa nihče ni ničesar kriv. Niti nadzornik »občinskega podjetja« Alpdom, niti vodja gradbišča podjetja SCT, niti sami podizvajalci. Zamuda 6 mesecev je bila zaradi objektivnih vzrokov, predvsem slabega vremena lansko jesen in zimo (Kdor ima malo spomina, ve, da tako lepega vremena kot lansko leto že dolgo ni bilo). 

Vendar konec dober, vse dobro. S stisnjenimi zobmi smo plačali 15000Eur, za zemljo se pa še pogajamo, vendar prav velikega upanja nimam. V najboljšem primeru nam bodo pripeljali tisto z gradbišča avtoceste, ki pa je verjetno močno onesnažena. Bomo videli.

  • Share/Bookmark

Komentarji (6) »

Na začetku polni optimizma

Pa se je začelo. Kar precej časa je preteklo od 19.maja 2002, ko smo kupili parcelo. Bom o vseh pripetijah pri pridobivanju gradbenega dovoljenja pisal kdaj drugič. Konec dober vse dobro, včeraj smo hišo zakoličili, in če bo šlo vse po načrtu (kolegi, ki so hišo že zidali, pravijo, da po načrtu nikoli ne gre) bo najkasneje 1.oktobra na parceli že luknja. Pol pa klet, pa hiša (montažna), pa vsi mojstri za inštalacije in vse ostalo. Selitev naj bi bila najkasneje 1. maja. Že zbiram stave, ali nam bo to uspelo.

Da boste tudi vsi ostali lahko spremljali, kako nam gre, sem se odločil, da spišem ta blog. V njem bom poskušal čim bolj opisati vse, kar sem se novega naučil, pa bi blo koristno tudi za ostale graditelje predvsem montažnih hiš. Tko kot je za klasično gradnjo opisano na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/gradnja.html#1 . Bom pa vesel tudi vaših pripomb, pa tudi vprašanj. Če bo mogoče, bom k sodelovanju povabil tudi mojstre, ki mi bodo hišo gradili.

Torej, ni kej za čakat, gremo!!!

  • Share/Bookmark

Komentarji (4) »